“Obožujem granatna jabolka in roke, ki ustvarjajo s strastjo. Sveže narisane črte na asfaltu mi dišijo. Nikoli si v prvo ne zapomnim obrazov (najverjetneje tudi v drugo ne). Glasba mi daje… zavidam ljudem, ki jo živijo. Bojim se višine in pozimi ne morem brez gamaš. Plešem z Nikonom. Sonce me kliče na kolo. Zavedam se, da sta hčerki moje ogledalo v mnogih pogledih in ni vedno lahko. 🙂
Ponavadi povem kar mislim, če sem tiho, najbrž mislim na kaj lepega. To sem napisala zato, ker se lepo sliši. Resnica je, da nikoli nisem tiho. Groza me je, ko se grom razvleče. Ne morem brez čajev. Od osnovne šole se izogibam kopenskim živalim na krožniku. Približno stokrat sem v jadralnem letalu letela sama.
Mačka na trebuhu me pomirja. Psom zaupam. Sušica me prevzame v vseh svojih stanjih. Traja nekaj časa preden se navadim. Za fotoaparatom sem bolj samozavestna kot pred njim. Včasih otročja, najbrž preveč čustvena, neučakana. Praktična. Večinoma mislim, da ljudje vedo, kaj govorijo. Vem, da se zgodi, kar se mora. Ampak …
Če naglas govorim o svojih kompleksih in strahovih, se mi zdi, da izginejo. Hvaležna sem življenju, ker je v bistvu zelo prizanesljivo do mene. Včasih moja vztrajnost meji na trmo … ponavadi ni škodljiva. Srečna, ker je moje delo po “difoltu” tako pozitivno.”
